Skip to main content

Planinsko društvo Železničar Ljubljana

Mladinski planinski taborni štrajk (Tabor MO 2022)

Datum izleta: 09 Julij 2022

Vsi smo že slišali za tako imenovani ˝štrajk˝ zaradi nezadovoljstva na delovnih mestih. Vendar ali ste slišali za planinski štrajk? No, le tega smo letos izkusili na našem planinskem taboru. Da pa ne bomo začeli na koncu našega tabora, se vrnimo na začetek, na dan, ko smo na tabornem prostoru v Čezsoči postavili kar 20 šotorov za naše mlade udeležence.

omogocata

Kot vsako leto smo v prvem tednu julija izpeljali naš planinski tabor. Letos smo devet dni preživeli ob pogledu na mogočni Rombon in Svinjak (na katerega smo se tekom tabora tudi povzpeli), v dolini reke Soče. Ne daleč od tabornega prostora je tekla Soča, v kateri smo se večkrat ohladili. Prvi dan je po spoznavnih igrah, risanju zastav, igranju kratkih skečev znanih pravljic sledila kratka delavnica o obvezni opremi na turah, potem pa priprava ter pregled nahrbtnikov, saj nas je naslednji dan čakala tura.

Po tradicionalnem planinskem zajtrku (kruh z nuttelo) smo se v štirih skupinah podali proti vrhu Javoršček. Najmlajša skupina je turo zaključila pod vrhom na planini Golobar. Druga tura je bila za prvi dve skupini še posebej zanimiva, saj sta se podali na Mangart. Navzgor smo se povzpeli po slovenski, plezalni strani, nazaj na Mangartsko sedlo pa smo se spustili po italijanski smeri. Mlajši dve skupini pa sta tisti dan osvojili vrh Kota (1313m) in trdnjavo Fort Hermann. Naša tretja tura nam je pokazala, da se vremenske razmere v dolini in visokogorju lahko zelo razlikujejo. Kljub temu da smo se zbudili v toplo jutro, nas je na zgornji postaji Kanina, do katere smo se pripeljali z gondolo, pričakal mraz in veter. Starejši dve skupi sta si za cilj izbrali Vrh Kanina, mlajši dve pa Prestreljeniško okno. Pred hladnimi temperaturami smo z gondolo pobegnili v dolino, kjer pa smo pred toplimi sončnimi žarki iskali senco. Ture so vodili vodniki Jani Klemenčič, Dejan Krapež, Damijana Kastelec, Irena Baraga, Janja Prelovšek in Barbara Klemenčič.

V soboto zjutraj pa nas je čakalo presenečenje, za katerega težko rečemo, da je bilo prijetno. Naši mladi planinci se niso odzvali na prvi klic bujenja. Niti na drugega, tretjega.. ura je že skoraj naznanila odhod iz tabora, ko o naših pohodnikih še vedno ni bilo glasu.. dokler se jih ni odločil zbuditi naš vodnik Jani. Takrat pa so vsi lepo pokukali iz svojih šotorov, na hitro pojedli zajtrk in se brez ugovarjanja podali na naš zadnji cilj Svinjak. Po nekaj urni hoji smo dosegli vrh s katerega se nam je odprl prekrasen razgled na okoliške hribe in dolino reke Soče. Zvečer nas je čakal tradicionalni krst novih udeležencev, poroke šestih planinskih parov, razglasitev rezultatov mnogoboja in orientacije, ki smo ju izvedli v dneh, ko nismo imeli ture ter nočno petje, ki je počasi naznanilo spanje.

Naslednje jutro je sledilo pospravljanje šotorov. Okoli enajste ure so v tabor počasi začeli prihajati tudi starši, s katerimi smo pred odhodom imeli še zaključni piknik. In okoli tretje ure je za našim taborom ostal samo še travnik.

Vzroka sobotnega štrajka še do danes nismo razvozlali. Mogoče so si otroci zaželeli dodatnih aktivnosti v taboru, ki smo jih izvedli tekom tabora. Plezanje v Kalu Koritnice, ustvarjalne delavnice, kopanje v Soči, izdelava nosil, obnovitev znanja prve pomoči, poznavanje divjih živali in naravovarsta, orientacija in učenje vozlov. Ali pa so idejo dobili med gledanjem filma Gremo mi po svoje. Letos smo namreč tabor imeli na prostoru, kjer so snemali oba znana slovenska filma. Zato je bilo kar nujno, da smo si ga skupaj ogledali?.

omogocata