Križarjenje; Kvarner - Kornati

Križarjenje z barko in planinarjenje po jadranskih otokih
Lani smo šli s planinskim društvom PDŽ Ljubljana prvič na križarjenje z barko po Kornatih s tem, da
smo zraven tudi planinarili po njih. Križarjenje in raziskovanje otokov nas je tako navdušilo, da smo se
odločili, da gremo letos spet.
V soboto se nas je osemnajst članov vkrcalo na barko Stončica, skupaj s štirimi člani posadke, ki se je
le malenkost razlikovala od lanske.

Za začetek ena vesela, gasilska slika

V lepem, sončnem vremenu smo odpluli Iz Rijeke pod Krškim mostom, pod katerim smo šli peš
spomladi, ko smo prehodili pot Camino Krk. Modrina neba in morja ter lepi pogledi so nas navdušili.
Po dokaj mirnem morju smo pripluli na otok Grgur, ki nima stalnih prebivalcev. Znan je po tem, da
so bili tu ženski in moški zapori in le še ruševine zgradb ob zalivu pričajo o tem. Znamenitost otoka so
tudi jeleni damjaki ki so vajeni ljudi in se jih ne bojijo.
Skozi nizko grmičevje smo se povzpeli proti vrhu, kjer nas je čakalo čudovito presenečenje. Poleg
lepega razgleda na morje in druge otoke se je odprl še pogled na poljane cvetočega žajblja. Otok je
bil vijoličaste barve, vmes pa nekaj kamenja in šopi smilja, ki pa še ni cvetel. Uživali smo v lepih
prizorih in vonju po žajblju in smilju, ko smo hodili po hribu.

Poljane cvetočega žajblja in smilja

Sonce je že zahajalo ko smo se vrnili in le še toliko časa smo imeli, da smo zaplavali v solidno toplem
morju.
Z otoka Grgur smo se zjutraj zapeljali v pristanišče Olib na istoimenskem otoku. Tokrat nas je pohod
vodil skozi nizko rastje, po obali polni morske trave ob plitvem zalivu Slatinica in po drugi strani nazaj
v pristanišče. Edino kar me je na tem otoku navdušilo je bila velika cvetoča glicinija okoli katere je
letalo polno barvitih metuljev in mogočno staro drevo, pod katerim je klop, kjer je naj bi ljudje
meditirali.

V večernih urah smo prispeli na otok Ist, in se zasidrali zunaj pristanišča. Naslednje jutro, še pred
zajtrkom, nas je kapitan s čolnom v dveh rundah prepeljal na kopno v vasico Ist. Bilo je kar soparno,
čeprav lepo vreme, ko smo se strmo vzpenjali na 174m visok hrib Straža na katerem stoji cerkev
imenovana »Crkva Gospe od sniga«. Z vrha se nam je odprl prekrasen pogled na otoke in otočke v
vseh smereh in videl se je bil tudi najožji del otoka, ki ima obliko metulja.

Čudovit razgled po otokih

Zvečer smo se zbrali na palubi za mizo in naša članica Darja nas je naučila zanimivo igro s kartami
»tač«. Ta napeta igra nam je skozi celo potovanje prinesla neizmerno zabave in smeha. Niso uživali
samo tisti, ki so jo igrali temveč tudi vsi ki so jo spremljali in vedno znova se je priključil kakšen nov
»učenec«, tako, da je bilo še bolj zabavno. Ob dalmatinski glasbi , kartanju, in druženju so nam proste
ure in večeri hitro minevali.
Pohod na Dugem otoku v kraju Soline, kjer smo se zasidrali, se je začel z približevanjem nevihte in
vetrom. Kljub črnim oblakom, vetru in rahlemu grmenju smo se podali čez hrib in na srečo je nevihta
ostala za nami. Na drugi strani hriba v kraju Boževa smo se ustavili na zasluženi pijači in kavi in se
malo odpočili. Del poti nazaj smo se od Božave sprehodili po poti ob lepo urejeni plaži, nato pa spet
čez hrib in na izhodišče.

Nevihtni oblaki v daljavi

Nekje daleč je še grmelo, v zalivu so bili kar veliki valovi in zato smo šli direktno na barko ter se
odpeljali na otok Pašman, kjer smo izkoristili čas za večerno kopanje.
Prišlo nam je že v navado, da smo šli na sprehod še pred zajtrkom, ki nam je potem veliko bolj teknil.
Tokrat smo se povzpeli na hrib Veliki Bokolj , kjer smo se naužili lepih razgledov, se kmalu vrnili na
barko ter odpluli na otok Ugljan v pristanišče Preko.
Po privezu nas je večina odšla na zahtevni in dolg pohod. Pot nas je po vročem soncu vodila po strmi
asfaltni cesti do razvalin trdnjave Sv.Mihovil od kjer smo spet občudovali razgled na mesto Zadar in
Velebit na kopnem ter otok Iž na drugi strani, kjer smo bili lani.

Trdnjava Sv. Mihovil

Na vrhu smo se zadržali le kratek čas. Spust od trdnjave po večinoma grdi, kamniti poti in vzpon do
najvišjega vrha Ugljana Ščah 288 m, pa je bil zelo zahteven. Kljub temu, da smo hodili in plezali po
ostrih, velikih skalah zelo previdno, se je pripetilo tudi par padcev, na srečo brez vidnih posledic. Ta
pot v vročem soncu je bila polna adrenalina in kar velik izziv.

Vsi srečni, da smo prispeli na Ščah

Nagrada za trud, pa spet prelep razgled z vrha na vse strani. Pot navzdol ni bila tako zahtevna, večino
je potekala po nizkem grmovju tako, da smo bili sorazmerno hitro v dolini. Pivo ob morju, plavanje in
dobra večerja je bilo dovolj, da je bila težka pot kmalu pozabljena.
Čakala nas je še plovba do otoka Molat, kjer smo prespali.
Naš naslednji pohod je bil na otoku Ilovik. Sprehod po »promenadi«, kot je bil načrtovan nas je
najprej pripeljal do plaže Paržine kjer smo z užitkom nekaj popili in da se ne bi vračali po isti poti nas
je naš vodič Ljubiša peljal ob obali, ki je bila posuta z grdim in ostrim kamenjem ( tudi smeti ni
manjkalo). Obala se je vlekla iz zaliva v zaliv in poti na celino kar ni hotelo biti. Kamniti del se konča v
gostem in praktično neprehodnem nizkem grmovju, tako, da smo se na koncu komaj prebili skozenj,
saj po obali ni bilo možno iti. Končno smo le našli pot, ki je vodila na drugo stran hriba kjer je bila
zasidrana barka.
Naša nadaljnja pot nas je pripeljala na majhen in zelo zanimiv otok Susak. Ta majhen otoček, na
katerem je na hribu daleč viden svetilnik, je zanimiv že po zgradbi, saj je zelo drugačen od vseh
drugih otokov. Je namreč edini iz finega, rodovitnega peska, za katerega se geologi ne morejo

uskladiti, od kje izvira. Včasih so otok prekrivali vinogradi , pridelovali so vino in imeli tovarno za
predelavo rib. Sedaj pa skoraj cel otok prekriva visoko ločje.
Prebivalci so se po drugi svetovni vojni množično izseljevali, predvsem v Ameriko. Zanimiva in
nenavadna je tudi njihova narodna noša z mini krili.
Mesto je razdeljeno na starejše, ki je na hribčku in novejše ob morju. Po stopnicah in skozi ozke
uličice starega mesta smo se povzeli v stari del, nato smo šli do kapelice ter naprej do zanimivega
pokopališča. Poseben je zato, ker so na njemu same grobnice in na spomenikih le nekaj priimkov, kar
priča, da je bil v prejšnjih časih otok zelo zaprt za prišleke.
Po prašnih poteh med ločjem, ki prekriva praktično že cel otok smo se sprehodili do svetilnika. Šele
po poti nazaj proti vasi je bilo nekaj lepih razgledov. Pot je vkopana v mehka tla in med ločjem je bilo
prijetno hladno.

Pogled na vas Susak s hriba

V jutranjih urah smo pripluli na otok Unije. Ob pristanišču se na obe strani razteza krasna plaža. Tudi
tu smo se odpravili na najvišji vrh in celotna plaža je bila kot na dlan . Po lepi, široki poti smo se vrnili
v dolino in se ob morju sprehodili še do rta in nazaj. Nekateri so si vzeli čas za kopanje, jaz pa sem na
koncu šla samo do kolen v kristalno čisto vodo. Ta plaža je bila zame najlepša na našem križarjenju.

Čudovita plaža na Unijah

Počasi se je bližal konec našega potovanja in pot nas je vodila proti otoku Cres.
Na poti do Martinščice na Cresu smo imeli kapitanovo večerjo in rek, da obleka naredi človeka v tem
primeru popolnoma drži. Kapitan oblečen v uniformo je bil popolnoma drug človek. Za to slavnostno
večerjo smi imeli orade in zelenjavo z žara. Opis našega križarjenja ne bi bil popoln, če ne bi omenila
res odličnega kuharja, ki nas je že lani razvajal z obilno in dobro hrano ter sladicami, ki jih je vsak dan
pripravljal za nas. Prijaznost celotne posadke pa je bila še samo pika na i.
Zvečer ob zahajajočem soncu in zgodaj zjutraj v jutranjem hladu smo raziskali lepo okolico
Martinščice .
Zadnji dan plovbe nas je pripeljal v zaliv pod vasico Lubenice, ki kot orlovo gnezdo čepi na vrhu hriba.
V bližini tega zaliva se nahaja Modra špilja, v katero smo plavali pod vodstvom našega kapitana. Z
baterijo nas je popeljal v zanimivo jamo v kateri so po stenah kapniki. Škoda je bilo le, da smo bili za
pravi svetlobni efekt še malo prezgodnji, vendar je bila vseeno vredna ogleda.
Sledila je vožnja proti našemu cilju, Rijeki. Vmes smo imeli še priliko za zadnje kopanje in prispeli smo
v pristanišče. Vsak po svoje smo se popoldne razkropili po mestu, še zadnji večer uživali v druženju
in se odpravili domov, polni lepih vtisov.
Bili smo si enotni, da gremo z barko Stončica naslednje leto spet raziskovati otoke in otočke po
Jadranskem morju .

Sestavila, članica PDŽ, Mauhar Jelka.