Skip to main content

Planinsko društvo Železničar Ljubljana

Koliko parov gojzarjev bi žrtvovali za uspešen vzpon na Triglav? (Tabor MO 2019)

Datum izleta: 06 Julij 2019

Ste že kdaj pomislili, koliko parov gojzarjev ste pripravljeni žrtvovati za uspešen vzpon na Triglav? Verjetno ne. Tudi nihče izmed nas – bilo nas je kar 48 – ni pomislil na to. Toda gora je zahtevala žrtev, in mi smo jo bili prisiljeni dati. Za Triglav smo žrtvovali kar precej gojzarjev! Koliko? O tem več kasneje.

 

Kot vsako leto smo se tudi na začetku letošnjih šolskih počitnic zbrali na planinskem taboru Mladinskega odseka Planinskega društva Železničar. Šotore smo tokrat postavili v preddverju osrednjih Julijskih Alp, na prostranem travniku ob soteski Mlačca pri Mojstrani, pod zahodnimi obronki planote Mežakle, s šumenjem bližnje Triglavske Bistrice v ozadju.

Ta lokacija je kar sama klicala po tem, da med načrtovane ture uvrstimo tudi Triglav. Turo na očaka smo planirali v drugi polovici našega druženja, vendar je imelo vreme drugačne načrte. Posledično smo turo izvedli kar v prvih dneh tabora.

Če bi napisali, da smo turo pri t.i. "garažah" v dolini Krme (ca 950 m) začeli tisto nedeljo ob 6:30, se vsekakor ne bi zlagali, hkrati pa ne bi zaobjeli vse resnice. Golo dejstvo o času začetka ture na primer ne pove tega, da smo dan prej imeli večurno vadbo tehnike s samovarovalnimi kompleti ter temeljito pripravo opreme in nahrbtnikov, pa seveda skupne hrane in pijače. Ne pove niti tega, da so udeleženci tabora že med letom opravili lepo število pripravljalnih tur. Nenazadnje, ne pove niti tega, da so mnogi – navkljub svoji mladosti – že zelo izkušeni gorniki in tudi večkratni udeleženci tabora MO PD Železničar.

Vseh 48 naskakovalcev se nas je razdelilo v štiri starostno mešane skupine. V skupinah smo gladko napredovali po zjutraj prijetno hladni dolini Krme, nato mimo žvižgajočih svizcev na Malem polju, čez pregrete pragove pod Kurico ter po malo bolj prezračenih pobočjih nad Konjskim sedlom.

Do 13:30 smo vsi dosegli visokogorsko postojanko Dom Planika pod Triglavom (2401 m). Naporni del ture je bil s tem za nami. Čakal pa nas je še tehnično zahtevni in seveda plezalsko uživaški vzpon po vršni očakovi piramidi. Tudi tega smo se lotili v štirih skupinah – dve skupini sta naskok opravili kar isti dan popoldne, dve pa naslednji dan navsezgodaj zjutraj. V idealnem vremenu – toplo, rahel veter, brez oblačka – so vsi vzponi minili gladko in brez zapletov. Vsi, tudi najmlajši udeleženci, so prikazali odlično tehnično znanje ter primerno kondicijo. Le pri nekaterih se je na trenutke oglasil strah; večinoma pa je bilo prisotno spoštovanje te veličastne in zahtevne gore. Za 29 udeležencev je bil to prvi vzpon na očaka.

Prehrana – tako lastna kot tista na Planiki – in nastanitev v koči sta bili odlični. Če kaj, nas je pestila žeja, saj smo (po)rabili res veliko tekočine, precej več, kot smo jo prinesli iz doline, pijača v koči pa res ni poceni. Ob popoldanskem vzponu na vrh smo lahko zalogo vode izdatno dopolnili na snežišču pod Malim Triglavom. Ob jutranjem vzponu pa ta "začasni izvir" vode še ni deloval. Največji izziv je pa predstavljal obisk suhega stranišča v Domu Planika! Ta preizkušnja zna biti zahtevna tudi za marsikaterega odraslega, za otroke pa še toliko bolj. Izbirali so različne taktike, o detajlih pa raje ne bi pisali J. Verjetno bo dovolj, če povemo, da so na poti navzdol otroci že sanjali o kemičnem stranišču Dixi, ki smo ga imeli postavljenega v tabornem prostoru.

No, in zdaj še k obljubljenemu žrtvovanju gojzarjev. Že na dostopu do Planike so dvema udeležencema začeli odstopati podplati na gojzarju, tretjemu pa so celo popolnoma odpadli. Reševali smo s trakom ter menjavo obutve za naskok na vrh. Pri spustu so odpovedali še eni gojzarji. Tudi v preostalih dneh našega planinskega tabora – v teh sno opravili še ture na Vrtaški vrh in Bivak IV ter izlet do slapu Peričnik, pa preplezali težjo od obeh Mojstranških ferat – so gojzarji odpovedovali poslušnost, tako da je bil skupni rezultat kar šest. Ja, prav ste prebrali: šest parov gojzarjev. Vsak osmi udeleženec je torej žrtvoval gojzarje za uspešno turo na Triglav. Ali bi to storil še enkrat? Vsekakor. Bilo je nepozabno!

Zaključimo lahko, da se ključ za uspešno izpeljano turo na Triglav skriva v temeljitih pripravah nanjo, še bolj pa v večletnem rednem delu z mladimi. Za slednje so še posebej zaslužni dolgoletni vodniki tabora MO PD Železničar, to so Jani Klemenčič, Damijana Kastelec ter Dejan Krapež.

Peter Pehani