Obvestila PDŽ, da bomo nadaljevali pot po, v Goriška Brda razširjeni Julijani Trail, sem se zelo razveselila. Najprej je bil izlet predviden za nedeljo, vendar so zaradi slabe vremenske napovedi izlet prestavili na soboto, kar se je izkazalo za super idejo.
Ta etapa je v programu Julijana Trail sicer zadnja, vendar so bile po ostalih zimske razmere, tako da se je naš vodič Ljubiša odločil, da začnemo z zadnjo 20. v obratni smeri.
Iz zelo hladne Ljubljane smo se z avtobusom odpravili na kar dolgo vožnjo v Brda do vasi Šmartno, ki je bilo naše izhodišče. Ob poti smo občudovali globoko zasnežene gozdove obsijane s soncem in sneg je pokrival pokrajino skoraj do Nove Gorice.
Ko smo v vasi Šmartno izstopili iz toplega avtobusa nas je presenetilo hladno vreme z močno burjo. Bilo je sončno, vendar sonce še ni uspelo ogreti ozračja. Na hitro smo se postavili za gasilsko sliko in šli na kratek sprehod skozi to zanimivo vasico.
Vas Šmartno sodi med naselja, ki ima sicer ohranjeno srednjeveško obzidje s petimi ohranjenimi stolpi, ni pa nikoli imela v središču gradu ali utrdbe. Nahaja se v geografskem središču Brd in je omenjena že leta 1317. Hiše v vasi so strnjene okoli cerkve s. Martina in ima ozke uličice, ki se vijejo med starimi, pa tudi obnovljenimi hišami. Je znano turistična točka z mnogimi razstavami in prireditvami ter seveda vinskimi kletmi in je proglašena za kulturni spomenik.
Pot smo nadaljevali do razglednega stolpa v Gonjačah. Sprva sem mislila, da se zaradi močnega in mrzlega vetra ne bi povzpela nanj, vendar sem se le odločila in ni mi bilo žal.
S stolpa se je namreč odprl čudovit razgled na Brda, posejana z vinogradi in sadovnjaki ter z malimi vasicami na hribčkih, ki jih je pesnik Alojz Gradnik poimenoval orlova gnezda. Poleg tega pa so se na obzorju risali zasneženi Italijanski Dolomiti ter Karnijske in čudovite Julijske Alpe.
Bilo je zelo vetrovno, zato prav dolgo nismo vztrajali na vrhu. Pod stolpom smo si še ogledali spomenik, posvečen žrtvam 2.svetovne vojne.
Pot nas je naprej vodila nekaj časa po cesti, potem pa smo se podali na kolovoz med sadovnjake in vinograde, v katerih je bila v večina trt že obrezanih.
Skozi vas Kojsko smo se po kolovozu začeli vzpenjati in se kmalu v zavetrju na toplem soncu ustavili ter se okrepčali.
Ob nadaljevanju poti v hrib smo prispeli do napisa Slovenija na velikih betonskih tetraedrih, ki so jih postavili leta 2016 ob 25.obletnici osamosvojitve. Vsaka črka je na svojem kamnu, na začetku pa še letnica osamosvojitve 1991.
Kolovoz nas je popeljal v hrib in vodič nam je predlagal, da naredimo še manjši ovinek. S poti smo zavili mimo zapuščenega vinograda in nato skozi gost, od divjih svinj razrit gozd in prispeli na neporasel hrib, od kjer se nam je odprl pogled na vasice in hribe v daljavi. Med potjo, ki je tekla po kolovozu sem občudovala čudovite vzorce, ki jih je ustvarila narava v zaledenelih lužah. Vsaka luža je tako postala prava umetnija.
Na prvotno pot smo se vrnili kar povprek skozi gozd in podrastje, prispeli do razpotja in nadaljevali v smeri proti Sabotinu.
Kmalu smo prispeli na skalnat greben od kjer se nam je odprl krasen pogled na dolino reke Soče, ki je bila z vsakim metrom vzpona videti drugače. Njena lepa barva se je spreminjala glede na to, kako jo je obsijalo sonce.
Nad strugo so se v daljavi videle zasnežene gore, hrib Korado in Sveta Gora.
Burja je okrog 12 ure ponehala, tako, da smo lahko res uživali v prekrasnem vremenu. Greben je bil dolg in hoja po poti, polni kamnov različne velikosti mi je občasno že presedala. Ob poti smo srečevali ostanke iz 1. svetovne vojne, bunkerje, Kamnito piramido, skopane rove… Noge so bile že kar precej utrujene, ko sem v daljavi vsa vesela končno zagledala kočo na Sabotinu. Kasneje se je izkazalo, da smo od tam rabili še kar približno uro hoje da smo prispeli do nje.
Bila sem, oziroma (tudi ostali so bili) kar utrujena in z užitkom sem se usedla na sonce in popila zasluženo prvo kavo. Odpočiti in okrepčani smo se čez čas odpravili po grebenu naprej do vrha Sabotina, od kjer sega pogled še proti Nanosu, Vipavski dolini in ne nazadnje na drugi strani na, s soncem obsijanem koščku morja visoko na obzorju. Nadaljevali smo po grebenu in že skoraj na koncu hriba prišli do ruševin cerkve Sv. Valentina.
Tu smo še malo postali ob zanimivi razlagi vodiča Ljubiše, se naužili prelepega razgleda na vse strani in se podali v dolino. Preko znanega, iz kamenja narejenega napisa TITO nas je skalnata pot vodila skoraj do doline. Moram priznati, da sem se oddahnila, ko sem se prebila čez vso kamenje in končno prišla na cesto.
Vsi smo srečno prispeli, spet naredili ( kot pravi Ljubiša »gratis) še dodaten ovinek in končno prispeli preko Solkanskega mostu, pod katerim se vije naša čudovite reka Soča, v Solkan.
Prijetno utrujeni smo se posedli v avtobus. Ob spremljavi zvokov harmonike in petja našega neutrudljivega člana Toneta, ki je po vsej dolgi in naporni poti še imel toliko moči da nas je zabaval, je pot do Ljubljane hitro minila.
Bili smo zadovoljni, da smo imeli tako lep prvi izlet v letu 2022.
Mauhar Jelka
Članica PDŽ Ljubljana