JULIANA TRAIL - 15. etapa, Log pod Mangartom - Trbiž

Na predzadnjo etapo smo se podali z avtobusom iz meglene Ljubljane čez Gorenjsko, v Italijo in čez prelaz Predel do vasi Log Pod Mangartom. Ko smo se vozili po Gorenjski je bila vsepovsod po okoliških  travnikih močna slana, zasneženi vrhovi pa so samo še dodali vtis mraza. Drugačna temperatura pa nas je pričakala na sončni strani Alp.O slani ni bilo ne duha ne sluha in čeprav je bila vas še v senci, pretiranega mraza ni bilo. Okoliški hribi, Rombon, Loške stene, Mangart in ostali so bili že obsijani s soncem, ko smo se podali na pot.

Prejšnjo etapo smo zaključili v samem središču vasice Log pod Mangartom, ki nam je vsem ostala v spominu zaradi dveh uničujočih plazov, ki sta jo zasula v novembru leta 2000. Posledice so bile katastrofalne, porušeno je bilo več stanovanjskih in gospodarskih poslopij, mostovi ter prekinjena cestna povezava med Bovcem in Predelom. Delno uničena je bila tudi cesta na Mangart. V tej naravni nesreči je na žalost življenje izgubilo 7 ljudi.

Vas ima tudi drugačno zgodovino in tokrat smo si, preden smo se odpravili na pohod, ogledali pokopališče iz prve svetovne vojne, kjer je pokopano veliko vojakov iz takratne Avstro-ogrske države med njimi tudi  Slovenci. Največ  je bilo vojakov iz bosansko-hercegovskega pehotnega polka in kot znamenitost je bila takrat zgrajena prva slovenska mošeja, ki pa so jo po vojni porušili. Postavljen je tudi zanimiv spomenik branilcem Rombona.

Ogledali smo si še prenovljen obokani vhod rova Štoln ( Hilfsstollen). To je 4,8 km dolg rov pod hribom Kolovrat, ki povezuje Log pod Mangartom in Rabelj v Italiji. Zgrajen je bil  med 1899 in 1905 za odvodnjavanje rudnika svinca in cinka v Rablju ter za strateške namene. Iz rova teče potok Roja, ki je bil za časa obratovanja rudnika močno onesnažen, po zaprtju rudnika leta 1991 pa tu sedaj teče čista voda. V času prve svetovne vojne so vojaki nad vodo položili tramove na katere so pritrdili ozkotirno električno železnico, ki je služila prevozu tovora in ljudi za potrebe soške fronte. Dolga leta so jo kasneje uporabljali  tudi naši rudarji za prevoz na delo v Rabelj. Pred vhodom je urejena manjša razstava z prikazom zgodovinskega ozadja tega področja in rudniška lokomotiva kakršno so uporabljali.

Po ogledu smo se podali skozi vas, čez most in v hrib po poti proti vasi Strmica. Ni čudno, da ima tako ime, saj smo se skozi gozd kar dolgo dvigali direktno v hrib.

Strmo vzpenjajoča se pot je trajala kar nekaj časa, ko smo iz gozda prispeli na jaso, kjer se nam je odprl lep pogled na okoliške hribe. Sonce je bilo že prijetni toplo, zato smo posedli v breg in se okrepčali.

Po postanku smo se ponovno podali v hrib. Prispeli smo do struge, v kateri se je spodaj slišal slap, ker pa ni bilo dobro označeno kje naj bi jo prečkali, smo se vzpeli po brezpotju naravnost proti cesti. Pod njo smo naredili krajši postanek, da smo se oddahnili od strmine.

Pot smo nadaljevali po cesti in kmalu prispeli do prelepega viadukta Predel in do odcepa za Mangart. Med letoma 2007 in 2009 je bila izvedena sanacija poškodovanega odseka Mangartske ceste, jeseni 2009 pa se je dokončala gradnja viadukta Predel, ki je dolg 128 m in premošča 60 m globoko sotesko Mangartskega potoka.Z viadukta je bil lepo viden slap, ki je le eden izmed mnogih saj jih je na tem področju na potokih Loška Koritnica, Možnica oz. Nemčlja, Predilnica  in Fratarica  ogromno število. Baje jih  nikjer v Sloveniji ni toliko na tako majhnem območju.

Višje ko smo prišli, lepši je bil razgled. Tu so bila že tudi drevesa odeta v jesenske barve, nebo je bilo modro, kot zna biti samo v jeseni. Na obzorju se je prikazala ruševina trdnjave Predel ki so jo zgradili  Avstrijci leta 1808  in vedela sem, da smo blizu najvišje točke na našem pohodu, blizu prelaza Predel na višini 1156m. Od tu se nam je ob jesenskih barvah dreves odprl čudovit razgled na zasneženi Mangart.

 Ob cesti pod trdnjavo je mogočen spomenik, piramida pred katero leži velik lev. Spomenik je bil postavljen v spomin na tridnevno bitko med Napoleonovimi vojaki in avstrijskimi branilci, ki so se borili do zadnjega vojaka. Spomenik so zgradili koncem 19. stoletja po naročilu cesarja Ferdinanda. Nekdo je dal idejo, da se pred njim slikajo vsi, ki so po horoskopu rojeni v znamenju leva in našteli smo jih kar 6.

Počitek smo imeli še na naši strani, potem pa smo se podali v Italijo in po ovinkasti cesti v dolino. Opazila sem, da na italijanski strani ni bilo nikjer oznak za Julijano Trail. Po nekaj ostrih ovinkih, preden smo zavili z  glavne ceste smo  v dolini zagledali čudovito Rabeljsko jezero ledeniškega izvora, ki je bilo v soncu na nekaj mestih smaragdno zelene  barve.

Z asfaltne ceste nas je nad dolino vodila makadamska  pot proti Trbižu. Ob poti smo šli še mimo enega slapu, v nebo pa so  nad nami štrlele zanimive Rabeljske špice, ki s te strani izgledajo kot pet prstov dvignjene roke. V resnici jih je šest in imajo različna imena.

Prispeli smo  v mestece Rabelj, kjer je bila nekoč topilnica in rudnik svinca ter cinka, sedaj pa je zaradi zaprtja rudnika  skoraj zapuščeno. V okolici je veliko ostankov rudniških zgradb in polja jalovine. Ob cesti stoji novejša, malo nenavadna  cerkev v alpskem slogu, na vseh straneh streha skoraj do tal in s koničastim zvonikom.

Od tu naprej pa nas je čakala dolga, dolga pot po glavni cesti, ves čas po asfaltu. Sreča da ni bila sezona in je bilo malo prometa. Malo pod Rabljem smo se še enkrat ustavili in se odpočili. Cesta je sicer lepo speljana po dolini ob rečici Jezernica, ki priteka iz Rabeljskega jezera. Voda je bila kristalno čista, v tolmunih zelenomodre barve, struga pa zanimiva zaradi raznobarvnih kamnov in skal od rdeče, oranžne barve pa  do snežnobelih kamnov in skoraj črnih.

Bilo je precej vroče, po dolini pa je istočasno pihal hladen veter, tako, da nisem vedela kaj imeti oblečeno. Počasi so me od asfalta že začele peči noge. Pred Trbižem smo skrenili z glavne ceste, se po asfaltni cesti spet dvignili na hrib in preko njega končno prispeli v dolino na začetek mesta. Po prvotnem načrtu bi sicer morali iti v središče Trbiža.

Sonce je počasi izgubljalo svojo moč in bili smo veseli, ko smo se utrujeni in že malo premraženi usedli  v topel avtobus. Na slovenski strani smo se ustavili še na zasluženi kavi in pijači in se nato vrnili v Ljubljano.

Za nami je bil še en lep dan v dobri družbi.