Izlet PD Železničar v Iški vintgar in na Trenk

Za vikend so po dolgem času spet napovedali dva topla, sončna dneva. Razveselilo me je obvestilo vodiča Ljubiše, da se lahko udeležim izleta v Iški Vintgar in na hrib Trenk, ki se 769 m strmo dviga nad sotesko.

Odzvala sem se vabilu, vesela, da lahko lep sončen dan v naravi preživim z dobro družbo.

Z avti smo se pripeljali na parkirišče in izstopili v zimsko hladno sotesko, kamor še ni posijalo sonce. Soteska Iškega Vintgarja je priljubljena izletniška točka med sprehajalci in pohodniki, je pa na več mestih neprehodna oziroma je za napredovanje potrebno hoditi po vodi.

Pot nas je vodila po soteski, ob kristalno čisti reki Iški, mimo doma v Iškem Vintgarju naprej po cesti, zaprti za promet.

Na jasi ob rečici se je pot nenadoma končala, in tu smo se prvič podali v ledeno hladno vodo. Pogumno smo se sezuli in z čevlji v rokah previdno zagazili. Voda je bila na določenih mestih dokaj globoka in ker se mi je precej mudilo čez sem si zmočila hlačnico, ki jo nisem dovolj visoko zavihala. Še dobro, da voda na tem mestu ni bila preveč široka, tako, da smo jo prečkali dokaj hitro.

Na drugem bregu smo si obrisali noge, ki pa so po ledeni kopeli kmalu postale spet prijetno tople. Nadaljevali smo po lepo speljani stezi, ki se ves čas vije vzporedno s strugo, brez večjega vzpona ali padca.

Ob poti sem opazila dve, za naše kraje zelo posebni roži. Obe je prvi našel naravoslovec in zdravnik Scopoli, ki je služboval v naših krajih.

To sta Kranjski jeglič, ki raste samo na nekaterih predelih v Sloveniji in Kranjska bunika (Scopolia carniolica) ki ima tudi znanstveno ime po njem.

V soteski Iške ki jo obdajajo visoki, ponekod tudi skalnati hribi smo opazili naravno znamenitost, ki je dodatno popestrila izlet. Na reki oziroma ob njej stoji Votli kamen, skozi katerega teče del reke.

Po nekaj časa prijetne hoje smo zagledali sotočje, kjer se združita rečici Iška in Zala. Pot se je spet končala pri vodi. Jaz in še nekaj ostalih udeležerncev smo mislili, da bo potrebno prečkati vodo samo enkrat, tu pa nas je čakalo presenečenje in to kar dvojno. Pred sotočjem je bila voda namreč previsoka, tako, da smo morali prečkati oba manjša pritoka.

Srečo smo imeli, da je na ta del soteske že posijalo toplo sonce, tako, da smo se po prvem prečkanju ustavili, da se ogrejemo še znotraj in nekaj malega pojemo.

Po postanku nam ni kazalo drugega, kot da se še tretjič podamo v hladno vodo. Priznam, da mi je bila tokrat še veliko bolj mrzla kot prejšnikrat in ker so bili v vodi tudi zelo spolzki kamni se ni dalo pohiteti. Na srečo ni nikomur spodrsnilo.

Na drugem bregu smo se obuli in se začeli strmo vzpenjati na hrib Trenk. Počasi smo zagrizli v strmino in šele kasneje mi je bilo jasno, zakaj smo ob vznožju malicali. Vzpenjali smo se direktno v hrib skoraj 400m in proti vrhu je postalo skalnato, tako, da je bila na nekaj mestih zaradi varnosti napeljana tudi varovalna vrv.

Končno smo prisopihali na vrh, kjer smo se ob obeležju iz NOB ustavili na daljšem in dobro zasluženem počitku. Na mizi so se znašle razne slane in sladke dobrote, ki so jih ne samo spekli, oziroma pripravili, temveč tudi tako daleč prinesli pridni udeleženci.

S samega vrha sicer ni razgleda, saj ga deloma zastira gozd, se je pa med vzpenjanjem zelo lepo videlo na okoliške hribe proti Osredku nad Zalo, in Krvavi peči nad Iško, porasle z gozdom in globoke grape v dolini .

Po počitku in obilni malici smo se v sončnem vremenu odpravili naprej skozi gozd vse do gozdne ceste, ki vodi mimo zapuščene kmetije Benko. Cesta se je na nekaterih mestih spet začela vzpenjati, tako, da sem se občasno že spraševala kdaj se bomo usmerili navzdol.

Končno smo zapustili cesto in se začeli spuščati v dolino.

Med potjo smo prispeli do razpotja, kjer se je pot odcepila do ostankov partizanske bolnišnice na Krvavici. Poleg vodiča se nas je nekaj, kljub utrujenim nogam po dolgi poti ki je bila za nami, odločilo, da si jo ogledamo.

Ozka steza se je nekajkrat strmo spuščala in potem spet dvigovala, tako,da smo si težko predstavljali kako so po tem terenu nosili ranjence v bolnišnico.

Ostanki bolnice, dve dobro ohranjeni baraki, stojita globoko v grapi, ena tik ob majhnem in čistem potočku, kjer smo si natočili tudi vodo.

Vrnili smo se po isti poti in se končno spustili v dolino do izhodišča, kjer so nas čakali ostali. Nekateri so čakanje izkoristili za namakanje utrujenih nog v vodi in uživanje na zelo toplem soncu.

Na parkirišču pa nas je čakalo še eno prijetno presenečenje. Dve posodi samih sladkih dobrot, ki jih je spekla naša Simona.

Popoln zaključek čudovitega in zanimivega izleta.

Čeprav smo bili po cca 15km dolgi poti kar utrujeni, smo bili vseeno dobre volje saj je bil za nami še en čudovit dan. Vso pot je z nami prehodila, najmlajša udeleženka, 10 letna vnukinja našega vodiča. Vsi smo se spraševali od kje ji toliko energije in vztrajnosti.

Poslovili smo se in si zaželeli skorajšnjega srečanja na naslednjem izletu.