Letos je v načrtu planinskega društva Železničar tudi pohodniška pot, imenovana Camino Krk, ki v dolžini 152 kilometrov poteka po celotnem otoku. Izhodišče je v mestu Krk pri stolnici, etape pa potekajo po zahodni strani otoka proti Glavotoku, Malinski, Njivicam in Omišlju ter se nadaljujejo po vzhodni do Dobrinja, Vrbnika in Baške. Pot se končna v vasi Kornić pri Punatu.
Ob objavi dvodnevnega izleta, ki je obsegal dve etapi, dolgi 23 km in 19 km sem najprej glede na njuno dolžino podvomila, da bi ju lahko prehodila. V januarju pa so nekateri naši člani že prehodili I. etapo od Krka do kraja Brzac ter se povzpeli na najvišjo točko otoka, na hrib Obzova, visok 569 m. Vsi so bili zelo navdušeni, opisovanje izleta in slike pa so me prepričale, da sem se tudi jaz prijavila. Hvaležna in vesela sem, da sem šla.
Zgodaj zjutraj smo se iz mrzle Ljubljane, z osebnimi avtomobili podali na pot. Prvi postanek smo naredili na Reki, kjer nas je pričakal hladen in močan veter. Malo nas je skrbelo, da bo tudi na Krku tako, vendar na srečo ni bilo.
V apartmaju v mestu Krk smo pustili stvari in se odpeljali do majhnega kraja Brzac, kjer se začne II. etapa. Po skupinski sliki so šoferji odpeljali avte na naš cilj v Malinsko, ostali pa smo se počasi podali na pot proti morju.
V manjšem zalivu stoji samostan ter cerkev Sv. Marije, od kjer se nam je odprl čudovit razgled na, od snega pobeljene hribe na celini, na Učko in otok Cres. Tu smo uživali ob prvi malici, se malo nadihali morskega zraka, predvsem pa je bilo to idealno mesto, da počakamo ostale.
Skozi gozdove v okolici Glavotoka, nas je pot pripeljala do bisera otočne romanske arhitekture – cerkvice sv.Krševana, ki se nahaja nad uvalo Čavlen. Zanimivost te cerkvice je, da skozi ozke odprtine v obliki križa igra sonce svojo igro.
Ob poti smo opazili table za Krške Lokve. To so Kraški kali, nastali na področju nepropustnega dna in so dragoceni zbiralniki vode na tem področju, namenjeni največkrat za napajanje živine, namakanje polj, pa tudi za oskrbo s pitno vodo.
V gozdu smo čez nekaj časa prispeli do najstarejšega in največjega hrasta na otoku, ki je tako velik, da ga v celoti težko ujameš v objektiv. Veje so dolge tudi preko 20 m. Objeli smo ga in od njega, tako mogočnega in starega, dobili energijo za nadaljevanje poti.
Naslednji krasen razgled nas je pričakal na majhni vzpetini Fumak, na katero smo se povzpeli mimo oljčnega nasada. Na vrhu, ob visokem križu smo se spet okrepčali in uživali v lepem razgledu, nato pa po nekaj časa hoje prispeli v mestece Porat ob morju. To je naselje, ki se je razvilo okrog frančiškanskega samostana v katerem kompleksu se danes nahaja tudi muzej, ki ob oljčni oljarni (tzv. toš), hrani zbirko cerkvenih umetnin in arheoloških eksponatov iz širše okolice.
Pot nas je vodila ponovno proti notranjosti otoka, mimo starega pokopališča Sv. Apolinara z impresivnim kamnitim zvonikom kvadratnega tlorisa, skozi naselja Sv.Anton, Milovčić do Kremenića, kjer stoji ohranjena kapela Sv.Andreja. Ob poti smo opazili kar nekaj ovac in zadišalo mi je po pomladi, ko sem šla mimo velikega, cvetočega mandljevca.
Že kar močno utrujeni smo končno prispeli do parkirišča v Malinski. Nekateri so morali na prevoz še počakati, ostali pa smo se odpeljali do apartmaja, kjer smo se malo odpočili.
Zvečer smo se zbrali v veliki dnevni sobi, od kjer je bil krasen pogled na večerno nebo in zaliv.
Naš član Dule, se je hitro prelevil v kuharja in s pomočjo pridnih članic in članov v kratkem času pripravil dobro večerjo, ki nam je vsem zelo teknila. Po večerji in že tudi med potjo smo se sladkali z raznimi pecivi, ki smo jih spekli in prinesli s sabo.
Po večerji smo se družili in ob smehu ter zabavi, nam bilo je tako prijetno, da smo pozabili na utrujenost. Ne vem koliko je k temu pripomogel liker »Pojoča travica«, vendar smo se res od srca nasmejali, da nas je vse bolelo.
Počitek nam je dobro del in zbudili smo se v oblačno jutro.
Vzeli smo stvari in se odpeljali v Malinsko. Šoferji so odpeljali avte v Omišelj, kjer je bil naš končni cilj. Ostali smo se, tako kot prejšnji dan počasi sprehajali po poti ob morju proti Njivicam. Prav kmalu je posijalo sonce in prizori so bili še lepši. Ob poti blizu Malinske so celi kompleksi zdaj propadajočih zgradb nekoč imenitnega hotelskega naselja Haludovo , medtem, ko sta plaža in sprehajalna pot, imenovana Rajska cesta lepo urejena. Postavljene so lične klopi, tako da se lahko odpočiješ in uživaš v lepih razgledih.
Zapustili smo urejeno pot ob morju in se čez hrib podali proti Njivicam. Prispeli smo v zaliv Kijac in naprej na čudovite plaže v bližini kampa. Prizorov se z besedami ne da opisati, morje, sonce, zanimivi oblaki...
Na obali smo se na prijetno toplem soncu odpočili in osebno sem preverila, da je morje še vedno slano in niti ne preveč mrzlo.
Mimo kampa Njivice smo nadaljevali pot v notranjost otoka. Pot se je en del vila po ozki in razčlenjeni stezi nad kamnito obalo. Še vedno smo hodili v bližini morja in ga občudovali, dokler nismo prišli do ogromnega, zagrajenega območja LNG terminala za plin, ki smo ga morali zaobiti. V spominu imam dolgo hojo po asfaltni cesti, kole za mrežo kamor sega pogled v daljavo... Skratka, ta del poti se mi je res vlekel.
Preden nas je pot pripeljala do uvale Sepen jugozahodno od naselja Omišalj, smo hodili po poti obdani z visokimi zidovi, narejenih iz sivih in grobih kamnov. Znotraj teh kamnitih meja pa je le malo zemlje, ki so jo včasih obdelovali in nanjo posadili oljke. Težko si človek predstavljala koliko časa in truda je bilo potrebno, da so to naredili.
Na obali smo si ogledali še ostanke rimskega mesta Fulfinuma, z ostanki starokrščanske bazilike, imenovane Mirina ter razvaline kasno antične vile s privatnimi toplicami.
Visoko zgoraj, na višini 83 m nad morjem, se je že videl Omišelj. Ob poti , ki se je strmo vzpenjala raste nešteto dreves in grmov lovorja, tako, da je v soncu prijetno dišalo po njem. Z vrha je bil prelep razgled, ki pa bi ga raje občudovala kdaj, ko , ko ne bi bila tako utrujena. Mestece je polno ozkih uličic, ki so bile že okrašene za prihajajoči pustni čas.
Na parkirišču smo se malo odpočili, s šampanjcem nazdravili na dva čudovita dneva druženja in se polni lepih vtisov z dvodnevnega izleta, odpeljali domov.
Članica društva Jelka Mauhar