logopdz

Uporabniški meni

KOČA NA VOGARJU

----------------------------

ODPRTO

---------------------------

druzinam prijazna koca

---------------------------

pzs logo oppk rgb m600

--------------------------

Vse informacije o delovanju doma in rezervacije spanja na številki: 

Vogar (Strgar Igor): +386/51-613-367 ali email: pdzeleznicarlj@gmail.com.

-------------------------

POSTANI ČLAN

-------------------------

PZS Postani clan planinske organizacije 186x130 dinamicni

------------------------ocistimo gore-----------------------

JULIANA TRAIL - 11. in 12.etapa: Most na Soči -Tolmin - Kobarid

 

JULIANA TRAIL, 11. in 12. etapa: Most na Soči -Tolmin - Kobarid (14.8.2021)

V avgustu je zdaj naša že skorajda stalna pohodniška skupina PD Železničar z vodnikom Ljubišo, ki hodi po pohodni poti Juliana, prišla do zgodovinskega mesta Most na Soči. Most na Soči je kraj, kjer se Soča, smaragdna lepotica za trenutek oddahne na svoji poti od Trente do morja. Naselje leži na sotočju Soče in Idrijce, ki sta s svojima strugama, vrezanima globoko v skalna korita, naselju nudila dobro obrambno zaščito. Zaradi zajezitve Soče za potrebe hidroelektrarne Doblar, je tu l. 1938 nastalo akumulacijsko jezero, ki danes korita zaliva, pod naseljem pa je nastalo jezero. Jezero je priljubljena točka tako za turiste kot ribiče. Kraj, ki se je nekoč imenoval Sveta Lucija, leži na pomembnem prometnem križišču. Tu se križajo cestne poti proti Novi Gorici, Tolminu, Idriji in Ljubljani. Železniška proga pa ga povezuje z Jesenicami in Sežano.

  1. avgusta 2021 se je dobra pohodniška skupina, ljubiteljica poti Juliana, odločila prehoditi dve etapi in sicer od Mosta na Soči do Tolmina in naprej vse Kobarida v skupni dolžini 21.2 km. Vremenoslovci so nam napovedali vroč poletni dan z z zelo visokimi temperaturami. Od Kanu kluba pri Mostu na Soči smo hodili po sprehajalni poti ob jezeru mimo energetskih točk. Narava nam je nudila prečudovite poglede na jezero, kjer so se izmenjavale raznobarvne sence in jutranje meglice. Nadaljevali smo mimo cestne galerije Pod Ključem do sotočja rek Soče in Tolminke, od tu pa ni bilo več daleč do Tolmina. V središču kraja v parku pred spomenikom v spomin na tolminski kmečki punt v l.1917, ki je bil zadnji od velikih uporov na slovenskem pred reformami Marije Terezije in Jožefa 2. Tu smo si privoščili malo daljši postanek za kavico in prigrizek iz nahrbtnika. Tolmin pa ni poznan le po kmečkem puntu. Med prvo svetovno vojno so tu v bližini potekale krvave bitke soške fronte. Bližnja Tolminska korita pa so najnižja in verjetno najlepša vstopna točka v Triglavski narodni park. Tu se divji koriti Tolminke in Zadlaščice zlijeta v sotočje, kar je edino sotočje v koritih v Sloveniji. Nadaljujemo skozi mesto proti športnemu parku in mimo pristajališča padalcev s priljubljenega vzletišče Kabala. Hodimo po levem bregu Soče skozi sončne vasi Gabrje in Volarje, delno po asfaltni poti, deloma po gozdnih poteh. Na Seliščih prečimo Volarjo, rečico izpod Krna, ki v svojem povirju skriva vrsto najlepših in najvišjih slovenskih slapov. V vasici Kamno občudujemo mimo vozečo kolono starodobnikov in nostalgično ugotavljamo, kateri avto smo nekoč mi vozili. Med Kamnom in cerkvijo sv. Lovrenca hodimo po pravljičnih gozdnih potkah, speljanih med starodavnimi, z mahovi porasli zidovi. Senca nam prija, saj temperatura dneva zelo narašča. Hodimo skozi in mimo krajev, kjer se je rodil, šolal, služboval in kjer je tudi pokopan Simon Gregorčič, eden največjih slovenskih pesnikov in poet reke Soče.

»Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zeleno modre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila —
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav —
Bog sprimi te tu sred planjav!...
Kako glasno, ljubo šumljaš,
kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš! »

(Soči, Simon Gregorčič)

Zadnji del poti je potekal po asfaltni cesti. Sonce je pripekalo, žgalo, naše zaloge vode smo obnavljali v koritih s pitno vodo v vaseh, skozi katere smo šli ob poti in iskali drevesa ob cesti, da smo si vsaj za trenutek oddahnili v njihovi senci. Končno prispemo do Napoleonovega mostu pri Kobaridu, ki je nastal na mestu, kjer se Soča zadnjič stisne v ozko sotesko pred prehodom v ravnino Kobariške kotline. Ime je dobil, ker so čezenj korakale francoske enote v času Napoleonovega osvajanja. Del pohodnikov je bil več kot odlično pripravljen na to etapo, saj so s seboj imeli kopalke in si tako poiskali osvežitev v reki. Še zadnja strmina asfaltne poti do trgovine Planika Kobarid, kjer nas je že čakal naš avtobus. Seveda pa smo se še osvežili pred vožnjo domov s hladnimi napitki v tamkajšnjem gostišču.

Juliana je postala naša priljubljena pot, leze nam v naše duše in pohodniki se veselimo vsake nove etape na tej čudoviti poti po prelepih krajih naše dežele.

Prijetno utrujeni in polni lepih vtisov spet, se vrnili proti domu. In spet smo preživeli bogat pohodniški dan v lepem druženju na tej čudoviti pohodniški poti.

Irena Mlakar