logopdz

Uporabniški meni

KOČA NA VOGARJU

----------------------------

ODPRTO

---------------------------

druzinam prijazna koca

---------------------------

pzs logo oppk rgb m600

--------------------------

Vse informacije o delovanju doma in rezervacije spanja na številki: 

Vogar (Strgar Igor): +386/51-613-367 ali email: pdzeleznicarlj@gmail.com.

-------------------------

POSTANI ČLAN

-------------------------

PZS Postani clan planinske organizacije 186x130 dinamicni

------------------------ocistimo gore-----------------------

JULIANA TRAIL - 13.etapa: Od Kobarida do Bovca

 

JULIJANA TRAIL - 13.etapa: Od Kobarida do Bovca


Ta etapa teče skozi kobariško in trnovsko sotesko, vseskozi ob Soči in na območju njenega najbolj slikovitega in divjega toka. Iz primorske mehkobe nas popelje nazaj v ostro zarisani gorski svet. Takoj za Kobaridom se dolina zelo spremeni, prej široka struga in obvodne ravnice se tukaj stisnejo med strma pobočja hribov na obeh straneh. Soča, v spodnjem delu mehko razlita čez prodišča, se tukaj peni v divjih brzicah in globokih tolmunih.

Zbrali smo se zgodaj zjutraj ker nas je čakala kar dolga vožnja do izhodišča, Kobarida. Tega izleta sem se zelo veselila saj sem bila po dolgem času spet na izletu z našo prijetno družbo.
Peljali smo se skozi Idrijo in po ovinkasti cesti po dolini reke Idrijce, kjer se je občasno pojavljala megla, ki je bila edini znak, da je že jesen. Temperature so bile namreč še povsem poletne. Struga reke Idrijce je bila skoraj brez vode, saj pravega dežja že dolgo, predolgo ni bilo. Skozi Most na Soči, mimo Tolmina smo prispeli v Kobarid. Na trgu smo najprej naredili skupinsko sliko in se podali na pot.

Slika 1

Za Kobaridom smo prečkali Sočo, vendar je bila struga reke še v senci medtem, ko so bili okoliški hribi že obsijani s soncem.

Slika 2
Dolina se je kmalu začela zoževati in prispeli smo v sotesko. Pot se je približala reki, in skozi gosto listje dreves smo občasno že videli smaragdno zelene tolmune.


Kljub temu, da smo hodili po senci je bilo za ta čas zelo toplo.
Počasi je tudi sonce obsijalo strugo Soče in barva vode se je pokazala v vsej svoji lepoti. Vsaka brzica in tolmun so bili tako lepi, da se jih nisem mogla nagledati.

Slika 3
Pot, ki nas je vodila ob reki se je občasno strmo vzpenjala nad strugo in se potem spet spuščala, pa se spet izravnala. Skratka, lepo in raznoliko izpeljana pot.
V senci, z lepim razgledom na Sočo smo se ustavili, da si odpočijemo in okrepčamo.
Ob nadaljevanju poti se je struga čez nekaj časa razširila in reko smo prečkali čez gugajoči most in se po drugi strani, še vedno v senci, podali naprej. Sonce je bilo že visoko in barva deroče vode, ki je tekla čez skale v tolmune je bila enostavno tako lepa, da se je z besedami težko opiše. Le naš pesnik Simon Gregorčič je znal v verzih pričarati njeno lepoto v pesmi »Soči«, ko je med drugim zapisal:

 

»Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre,
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila -
krasna si, hči planin!«

 

Prispeli smo do odseka reke, ki je namenjena kajakašem in nekaj se jih je pripeljalo mimo. Sledil jim je moški stoje na supu. Kako je izpeljal brzice nam ni bilo jasno. Je bil pa moker, tako da smo predpostavljali, da mu jih brez kopanja ni uspelo prečkati.
Višje ob strugi se Soča umiri, saj se dolina razširi, tako, da tudi barva vode ni bila več tako intenzivna. Reko smo ponovno prečkali in od mostu po toku navzgor smo videli in predvsem slišali turiste, ki so se prevažali z rafti. Ta del Soče med Trnovim in slapom Boka, je namreč namenjen njim. Agencije omogočijo ljudem izkušnjo veslanja na divjih vodah in doživetja najlepše reke od blizu. Ob tem sem se spomnila kako smo uživali, ko smo bili pred leti s planinci na raftingu na reki Tari.
Po kratkem počitku v senci smo nadaljevali po poti, ki se je občasno oddaljila od struge, nato pa nas spet pripeljala skoraj do obale.
Sonce, ki je bilo že visoko je močno pripekalo, tako, da nam je postanek v senci v vasici Log Čezsoški res prijal.
Na poti do vasi Čezsoča nas je moral na mostu Boka vodič Ljubiša opozoriti na slap Boka, saj ga v skali zaradi majhne količine vode sploh ne bi opazili. Visok je namreč 106 m in je sicer najbolj vodnat slap v Sloveniji, tokrat pa zaradi majhne količine vode na žalost skoraj neopazen.
Počasi se nam je bližal cilj in v daljavi so se že videli hribi v okolici Bovca. Struga Soče je bila na nekaterih mestih polna belega proda, malo vode pa je teklo samo skrajno ob robu.

Prispeli smo do vasi Čezsoča, kjer smo na kopališču pod mostom naredili krajši počitek . Nekateri so si v njej ohladili pregrete noge, vendar je bila za mene premrzla.
Čez most, okrašen z lepimi rožami smo se podali na zadnji del poti, po asfaltni cesti, ki pa na srečo ni dolgo trajala.


Mimo letališča na katerem so pristajali mali avioni smo končno prispeli na konec 22 km dolge etape, v mestece Bovec. Tu smo se v senci ohladili in si privoščili pijačo in kavo.
Prijetno utrujeni in zadovoljni, da smo v dobri družbi izkoristili lep dan, smo se po isti poti odpeljali domov.
Zaradi Soče, naše prekrasne reke in njene edinstvene barve, je bila ta etapa zame nekaj posebnega.

Napisala Mauhar Jelka članica PD Železničar